S katerekoli smeri se ji približamo, sedanjost ne ponuja nobenih izhodov. To ni njena najmanjša vrlina. Od tistih, ki iščejo upanje nad vsem drugim, jim ta iztrga vsa trdna tla. Tisti, ki trdijo, da imajo rešitve so takoj utišani. Vsi se strinjamo, da se stvari lahko samo poslabšajo. “Prihodnost nima prihodnosti” je modrost dobe, ki je poleg svoje podobe popolne normalnosti, dosegla nivo zavesti prvih panksov.
Nismo depresivni, stavkamo! Za tiste, ki nočemo biti obvladani, “depresija” ni stanje ampak povod, prehod k politični odtujitvi. Odtod so zdravila in policija edina možna oblika pomiritve. Zato obstoječa družba ne premisli dvakrat, preden ljudi potisne v življensko odvisnost od anti-depresivov, napake v obnašanju pa detektira že od tretjega leta naprej.
Torej, na ramenih imamo mrtveca, ampak se ga ne bomo znebili kar tako. Nič se ne pričakuje od konca civilizacije, od njene klinične smrti. Sama kot taka se zadeva samo zgodovinarjev. Je dejstvo, ki pa se mora preleviti v odločitev. Dejstva se lahko pometejo pod preprogo medtem ko je odločitev politična. Odločiti se za smrt civilizacije in potem trdo delati na njeni uresničitvi: samo odločitev nas bo osvobodila mrtveca.
Vseprisoten pritisk “biti nekdo” vzdržuje patološko stanje, ki omogoča potrebo po tej družbi. Pritisk “biti močan” proizvaja točno to šibkost, ki ji omogoča lasten obstoj, tako da ima navidez vse svoj terapevtski značaj, tako delo kot ljubezen. Vsi tisti “kako si?”, ki si jih izmenjujemo, dajejo vtis družbe pacientov, ki si izmenično merijo telesno temperaturo. Družbenost je sedaj sestavljena iz tisoč malih zavetišč, kamor lahko pribežimo in kjer je vedno bolje kot zunaj na mrazu. Kjer je vse zlagano, saj je vse zgolj izgovor, da bo do razgretja prišlo. Kjer se zaradi našega neprestanega tihega drhtenja ne more nič zgoditi. Kmalu bo to družbo držala skupaj samo napetost vseh družbenih atomov, usmerjenih k namišljeni rešitvi. Je tovarna moči, ki svoje turbine polni iz ogromnega skladišča zadržanih solza, vedno na robu razlitja.
“KAJ SEM?” Od otroštva sem prestal potoke mleka, vonjav, zgodb, zvokov, čustev, substanc, gest, idej, vtisov, pogledov, pesmi in hrane. Kaj sem? Priklenjen na vsak način na mesta, trpljenja, prednike, prijatelje, ljubezni, dogodke, jezike, spomine, na vse možne stvari, ki očitno niso jaz. Vse kar me veže na svet, vse povezave, ki me sestavljajo, vse sile, ki me oblikujejo ne naredijo identitete, stvari, ki bi jo lahko prikazal ob danem času, ampak posamezen, živeč, obstoj iz katerega vznikne - ob točnih časih in mestih - ta obstoj, ki si reče “JAZ”. Naš občutek nesigurnosti je preprosto posledica tega neumnega zaupanja v trajnost osebnosti in površnost naše skrbi, ki nas dela kar smo.
Izhajamo iz točke ekstremne odtujitve, nepojasnljive šibkosti. Vstajniški proces se mora zgraditi od odspodaj. Nič se ne zdi manj možno od insurekcije, ampak nič ni bolj nujnega.
