V Sloveniji smo že predolgo prestrašeni. Bojimo se policajev, bojimo se izgube službe ali biti izključeni iz šol. Nihče noče tvegati, nihče noče, da kdo drug tvega - protesti so slabo obiskani in neefektivni. Mirovniški shodi nas pomanjšajo na pasivne opazovalce tistega, kar bi morala biti naša lastna aktivnost. Svojo jezo in frustracije naj izražamo z vzkliki in marši, ampak vse to znotraj nekih omejitev.
Namesto, da se sprašujemo “Kaj hočemo narediti naslednje?” se moramo vprašati očitno vprašanje: “Kaj hočemo narediti tu in zdaj?” Zakaj se neumudoma ne odločiti za potek akcije in jo izpeljati? Na sestankih je premalo ljudi, ker so sestanki postali sam svoj namen.
Ta zid pasivnosti se lahko razblini le z akcijo. Pa vendar se moramo ogniti skušnjavi, da postanemo “aktivisti”. Aktivisti se zanašajo na medije, da spublicirajo njihova stališča, da privabijo medije pa morajo izzvati vodstvo fakultete v neprijetno konfrontacijo.
To so problemi, ki jih srečujemo, ne samo stvari proti katerim se borimo, ne samo ljudje, ki so povzročili probleme - ampak neefektivnost naših načinov boja proti njim. Zgraditi moramo gibanje, ampak do sedaj nam to ni uspelo. Ljudje se bodo priključili gibanju le, če ima potencial za spremembo, gibanje bo pa samo spremenilo stvari, samo ko bo dovolj ljudi že del gibanja. Torej vsi počnejo, kar je za njih najbolje: ignorirajo proteste in nadaljujejo s svojimi življenji. Problem ni v tem, da ljudje nimajo zavedanja o svojih interesih.
Problem je, da aktivisti ne razumejo.
Vse je pripravljeno vnaprej, da se nič zares ne spremeni. Dane so nam možnosti za upravljanje krize in opcije za uravnavanje prikrajšanj. Udeležujemo se neskončnih sestankov in planiramo simbolične akcije. Te stvari ne spremenijo ničesar. Problem je preprost: noben odločilni organ nima moči dati nam kar zahtevamo - še manj med krizo. Dekani in poddekani se obračajo po drugih organizacijah, te organizacije pa po zakonikih.
Zavreči moramo vse možnosti, ki so nam ponujene in pokazati brez pogajanj, da se je vseeno mogoče aktivirati. Zato ničesar ne zahtevajmo. Vse zaheve predvidijo obstoj moči, ki tem zahtevam lahko lahko ugodi. Vemo, da ta moč ne obstaja. Zakaj iti skozi vse postopke pogajanja, ko vemo, da ne bomo dobili nič več od delnih koncesij? Bolje je razkriti bistvo situacije: ni moči, kateri lahko ugodimo, poleg tiste, ki smo jo našli v nas samih.
Nočemo več čakati. Ne moremo si privoščiti več čakati.
Preživeli smo preveč ponavljanj enih in istih neuspehov in iščemo nekaj drugega.
Naš cilj je zasesti predavalnico. Cilj, je samoiniciativno, brez pogajanj priti v predavalnico in jo predstaviti kot avtonomno območje. Potem lahko v njej izvajamo kar hočemo, kar se bomo odločili na plenumu. Ko nas bo dovolj, lahko zasedemo naslednjo, in na koncu celotno območje fakutlete. Šele takrat bo lahko fakulteta resnično avtonomna. Naše delo pa tu ni končano, širimo se po drugih fakultetah.
Stavimo, da se nam bodo ljudje pridružili, ko bodo dojeli, kaj pravzaprav počnemo. Ko bomo dovolj številčni, se bomo lahko odprto pogovorili o nadaljnih akcijah. V vsakem primeru vemo, da bo naše gibanje raslo samo z akcijo. Ni nam treba čakati, lahko ukrepamo zdaj in potem. Če je v preteklosti trajala organizacija takšnih taktičnih akcij dlje, je bilo to samo zato, ker so se ljudje tega bali. Zavračamo logiko predstavništva. Ni predstavnika, ki lahko doseže karkoli poleg oslabitve naših želja. Predstavniki nas pomanjšajo na pasivne gledalce naših lastnih aktivnosti. Stvari moramo vzeti v svoje roke.
Spoštujemo te strahove in vse pozivamo, da znova premislimo svoje meje. Naredili bomo vse, da bi obenem uničili ta svet kakor hitro lahko; tukaj in zdaj pa zgradili svet ki ga hočemo:
Svet
brez šefov,
brez mrtvega časa,
brez meja.
-
tmblrmailfor liked this
-
eksperimentalnasvoboda posted this
