In the Nucleus, we got the news about the “riots” in front of the parliament in a different country. What first seemed as a distinct expression of passion came to be recognized as ultimate failure in many aspects. This youth, bombarded by slogans mashed up by the creeps in the Student Organization, is constantly ignored and never taken seriously. They stay in school, get drunk to forget about their problems and beg their parents for lunch money. What happened that day was a new thing in Slovenia, in many aspects. The first violent revolt, reported by the media, was indeed drunken violence by a small portion of right-wing delusional kids and a few other, confused in their apathy, “normal” kids as they like to be portrayed.

So what happened?

When the student organization largely took advantage of all their petty connections to get people to the manifestation, there were hints of extremism in their communication. This measure, stupid as it was, put a “serious” note in the minds of kids who were happy skip a day of boring school with partying in the streets.

This … escalated. As some scribes of this time wrote. We are all setting out of an extreme isolation, a powerlessness never before seen. The old people who talk about the youth and their violence, speak of it only and only in the sense of envy. The building that those youngsters defiled was a building that the cops themselves wanted to throw rocks at for many years. 

The worst part of this is, the student organization, some sort of organized money laundering scheme, a pacifier of any kind of autonomous organizing and the government’s best friend (can also play the role of the biggest enemy), saved their ass and wiped their hands clean. These assholes, first asks everyone to come to the demo, calls to violence - then, posts videos of kids throwing cobblestones with images of their faces on pause. Hook line and sinker. The kids, the students and the workers that day were fucked by an immense cock of a spectacle of delusions, power-play and deep coordination between the state and the student organization and the end, the invisible hand that connects them all - the media and their vulgar stupidity. I would not for a second blame the drunk kids of anything. To be settled in this confusion, a state of such eminent delusion and boredom, cobblestones and alcohol seem like a perfect way out, to feel alive, to feel powerful if even for a second. These badly articulated tactics of battle show the level of confusion. They did not mask themselves, they did not hide their faces. 

A far as the media goes our predictions were of course correct. Anything happening alongside this manifestation will be absorbed by the current.

Objavljamo spisek ljudi, ki jih je treba neumudoma za noge obesiti na Prešernovem trgu, v skromen odziv na javni prikaz, priznanje bede in dolgčasa vsakdanjega živjenja. Olimpijske igre, farsa vseh fars, uprizarjanje in reprodukcija mrtvega časa v središču odtujenega mesta. Kje neki se porodijo te ideje.

- Tomaž Stih

- Ljudmila Novak

- Jernej Štromajer

- Ljubica Jelušič

- Slavoj Žižek

Ko jim kri napolne glavo, nabrusimo nože.

Od danes naprej imajo vse osebne veze politično umestitev. V svetu, v katerem na vse naše odločitve vpliavajo zunanji dejavniki, hočemo v prid spontanosti trenutka začeti nov čas. Naslednji tedni bodo odvisni od naše lastne vpletenosti v vsakdan tujcev. Kako šokirati, presenetiti ali pa razveseliti ljudi izven konvencionalnih potrošniških praks, pa vseeno zadeti v srž odtujitve, ki nas vse združuje.

Iz brlogov tovarištva sporočamo da je šum kapitalizma in nejgovih ordinatnih praks moteč za naš komunizem.

Predlagamo takojšnjo uničenje starih oblik življenja; kapitala kot glavno spon starega sveta.

S katerekoli smeri se ji približamo, sedanjost ne ponuja nobenih izhodov. To ni njena najmanjša vrlina. Od tistih, ki iščejo upanje nad vsem drugim, jim ta iztrga vsa trdna tla. Tisti, ki trdijo, da imajo rešitve so takoj utišani. Vsi se strinjamo, da se stvari lahko samo poslabšajo. “Prihodnost nima prihodnosti” je modrost dobe, ki je poleg svoje podobe popolne normalnosti, dosegla nivo zavesti prvih panksov.

Nismo depresivni, stavkamo! Za tiste, ki nočemo biti obvladani, “depresija” ni stanje ampak povod, prehod k politični odtujitvi. Odtod so zdravila in policija edina možna oblika pomiritve. Zato obstoječa družba ne premisli dvakrat, preden ljudi potisne v življensko odvisnost od anti-depresivov, napake v obnašanju pa detektira že od tretjega leta naprej.

Torej, na ramenih imamo mrtveca, ampak se ga ne bomo znebili kar tako. Nič se ne pričakuje od konca civilizacije, od njene klinične smrti. Sama kot taka se zadeva samo zgodovinarjev. Je dejstvo, ki pa se mora preleviti v odločitev. Dejstva se lahko pometejo pod preprogo medtem ko je odločitev politična. Odločiti se za smrt civilizacije in potem trdo delati na njeni uresničitvi: samo odločitev nas bo osvobodila mrtveca.

Vseprisoten pritisk “biti nekdo” vzdržuje patološko stanje, ki omogoča potrebo po tej družbi. Pritisk “biti močan” proizvaja točno to šibkost, ki ji omogoča lasten obstoj, tako da ima navidez vse svoj terapevtski značaj, tako delo kot ljubezen. Vsi tisti “kako si?”, ki si jih izmenjujemo, dajejo vtis družbe pacientov, ki si izmenično merijo telesno temperaturo. Družbenost je sedaj sestavljena iz tisoč malih zavetišč, kamor lahko pribežimo in kjer je vedno bolje kot zunaj na mrazu. Kjer je vse zlagano, saj je vse zgolj izgovor, da bo do razgretja prišlo. Kjer se zaradi našega neprestanega tihega drhtenja ne more nič zgoditi. Kmalu bo to družbo držala skupaj samo napetost vseh družbenih atomov, usmerjenih k namišljeni rešitvi. Je tovarna moči, ki svoje turbine polni iz ogromnega skladišča zadržanih solza, vedno na robu razlitja.

“KAJ SEM?” Od otroštva sem prestal potoke mleka, vonjav, zgodb, zvokov, čustev, substanc, gest, idej, vtisov, pogledov, pesmi in hrane. Kaj sem? Priklenjen na vsak način na mesta, trpljenja, prednike, prijatelje, ljubezni, dogodke, jezike, spomine, na vse možne stvari, ki očitno niso jaz. Vse kar me veže na svet, vse povezave, ki me sestavljajo, vse sile, ki me oblikujejo ne naredijo identitete, stvari, ki bi jo lahko prikazal ob danem času, ampak posamezen, živeč, obstoj iz katerega vznikne - ob točnih časih in mestih - ta obstoj, ki si reče “JAZ”. Naš občutek nesigurnosti je preprosto posledica tega neumnega zaupanja v trajnost osebnosti in površnost naše skrbi, ki nas dela kar smo.

Izhajamo iz točke ekstremne odtujitve, nepojasnljive šibkosti. Vstajniški proces se mora zgraditi od odspodaj. Nič se ne zdi manj možno od insurekcije, ampak nič ni bolj nujnega.

V izvornih tekstih Zavezništva smo omenjali dogodke, ki so se pripetili zadnji teden. Z vsem zadovoljstvom prebiramo članke o samomorih vojakov in vojakinj. Na AGRFT je študent zabodel svojega učitelja, kar je dovolj dober indikator smeri, kamor se stvari obračajo. Akcije pozdravljamo in jih razumemo kot neizmerljivo subverzivne. Lahko samo upamo, da so bile akcije izvršene s splošno insurekcijo v mislih. Naslednje naloge so preproste.

V Sloveniji smo že predolgo prestrašeni. Bojimo se policajev, bojimo se izgube službe ali biti izključeni iz šol. Nihče noče tvegati, nihče noče, da kdo drug tvega - protesti so slabo obiskani in neefektivni. Mirovniški shodi nas pomanjšajo na pasivne opazovalce tistega, kar bi morala biti naša lastna aktivnost. Svojo jezo in frustracije naj izražamo z vzkliki in marši, ampak vse to znotraj nekih omejitev.
Namesto, da se sprašujemo “Kaj hočemo narediti naslednje?” se moramo vprašati očitno vprašanje: “Kaj hočemo narediti tu in zdaj?” Zakaj se neumudoma ne odločiti za potek akcije in jo izpeljati? Na sestankih je premalo ljudi, ker so sestanki postali sam svoj namen.
Ta zid pasivnosti se lahko razblini le z akcijo. Pa vendar se moramo ogniti skušnjavi, da postanemo “aktivisti”. Aktivisti se zanašajo na medije, da spublicirajo njihova stališča, da privabijo medije pa morajo izzvati vodstvo fakultete v neprijetno konfrontacijo.
To so problemi, ki jih srečujemo, ne samo stvari proti katerim se borimo, ne samo ljudje, ki so povzročili probleme - ampak neefektivnost naših načinov boja proti njim. Zgraditi moramo gibanje, ampak do sedaj nam to ni uspelo. Ljudje se bodo priključili gibanju le, če ima potencial za spremembo, gibanje bo pa samo spremenilo stvari, samo ko bo dovolj ljudi že del gibanja. Torej vsi počnejo, kar je za njih najbolje: ignorirajo proteste in nadaljujejo s svojimi življenji. Problem ni v tem, da ljudje nimajo zavedanja o svojih interesih.

Problem je, da aktivisti ne razumejo.

Vse je pripravljeno vnaprej, da se nič zares ne spremeni. Dane so nam možnosti za upravljanje krize in opcije za uravnavanje prikrajšanj. Udeležujemo se neskončnih sestankov in planiramo simbolične akcije. Te stvari ne spremenijo ničesar. Problem je preprost: noben odločilni organ nima moči dati nam kar zahtevamo - še manj med krizo. Dekani in poddekani se obračajo po drugih organizacijah, te organizacije pa po zakonikih.
Zavreči moramo vse možnosti, ki so nam ponujene in pokazati brez pogajanj, da se je vseeno mogoče aktivirati. Zato ničesar ne zahtevajmo. Vse zaheve predvidijo obstoj moči, ki tem zahtevam lahko lahko ugodi. Vemo, da ta moč ne obstaja. Zakaj iti skozi vse postopke pogajanja, ko vemo, da ne bomo dobili nič več od delnih koncesij? Bolje je razkriti bistvo situacije: ni moči, kateri lahko ugodimo, poleg tiste, ki smo jo našli v nas samih.
Nočemo več čakati. Ne moremo si privoščiti več čakati.
Preživeli smo preveč ponavljanj enih in istih neuspehov in iščemo nekaj drugega.
Naš cilj je zasesti predavalnico. Cilj, je samoiniciativno, brez pogajanj priti v predavalnico in jo predstaviti kot avtonomno območje. Potem lahko v njej izvajamo kar hočemo, kar se bomo odločili na plenumu. Ko nas bo dovolj, lahko zasedemo naslednjo, in na koncu celotno območje fakutlete. Šele takrat bo lahko fakulteta resnično avtonomna. Naše delo pa tu ni končano, širimo se po drugih fakultetah.
Stavimo, da se nam bodo ljudje pridružili, ko bodo dojeli, kaj pravzaprav počnemo. Ko bomo dovolj številčni, se bomo lahko odprto pogovorili o nadaljnih akcijah. V vsakem primeru vemo, da bo naše gibanje raslo samo z akcijo. Ni nam treba čakati, lahko ukrepamo zdaj in potem. Če je v preteklosti trajala organizacija takšnih taktičnih akcij dlje, je bilo to samo zato, ker so se ljudje tega bali. Zavračamo logiko predstavništva. Ni predstavnika, ki lahko doseže karkoli poleg oslabitve naših želja. Predstavniki nas pomanjšajo na pasivne gledalce naših lastnih aktivnosti. Stvari moramo vzeti v svoje roke.
Spoštujemo te strahove in vse pozivamo, da znova premislimo svoje meje. Naredili bomo vse, da bi obenem uničili ta svet kakor hitro lahko; tukaj in zdaj pa zgradili svet ki ga hočemo:

Svet
brez šefov,
brez mrtvega časa,
brez meja.

Včerajšnje dogodke na Fakulteti za družbene vede razumemo kot neizmerno pomembne. Fakulteta, ki je na sicer avtonomno posest Univerze povabila organe svetovne morilske sile kapitala NATA, se očitno ne zaveda svojih dejanj. Z organizacijo dogodka je kršila lasten statut, v trenutku panike pa še več drugih pomembnih členov. Dekan fakultete je na svoje študente poslal oboroženo policijo in se tako nasilno odzval na sicer povsem miroljuben protest študentov. Takšnih ekscesov ne bomo več tolerirali. Kot študenti FDV-ja se zavedamo, da se tovrstnih praks protestov učimo pri nekaterih predmetih na fakulteti in so nam podani kot popolnoma legitimni. Seveda se tudi zavedamo, da so nam podane tudi ostale “legitimne” bedarije iz ust egoističnih predavateljev, ki so vedno znova arogantni in dosežejo svoj resničen raison d’etre šele ob javnem priznanju, da ne vedo, o čem govorijo. Pomanjkanje moči v privatnem življenju pa izživljajo na svojih študentih.
Fakulteta svojo takozvano avtonomijo krši ob vsakem izvajanju bolonjske reforme, evropsko priznanega faliranega projekta. Študentom nam je v veliki meri ukraden čas, ki ga moramo zapravljati za pisanje povsem debilnih seminarskih nalog, ki nas ne učijo drugega kot že zdavnaj preperele dikcije, neke oblike pisanja, ki jo tako ali tako nihče ne jemlje resno. Mrtev čas nam je prodan v zameno za numerične ocene, nagrado servilnosti, ponižanosti in splošni odtujitvi od sicer pomembnih problematik. Najbolj odlikovana izmed vrlin na univerzi je pasivnost. Samoorganizacija je avtomatično sprejeta kot nevarnost, kar se je še posebno dokazalo včeraj.

Zavračamo očitno falirane reforme in v solidarnosti s skupinami študentov po Evropi, ki so že in še protestirajo proti bolonjski reformi, zahtevamo takojšno opuščanje prakticiranja omenjene reforme. Če nam časa za refleksijo, za osvobojeno delo in za kritičen premislek ne izročite, si ga bomo pač izborili sami.
Zahtevamo spoštovanje pravice do javnih plenumov na posesti fakultete. In sicer, da se plenumov ne prekinja, se jih dopušča vsak dan in lahko trajajo tudi celo noč.
Zahtevamo uporabo praznih prostorov na fakulteti kot avtonomnih prostorov za samoorganizacijo študentov, za vodenje lastnega programa, ki ni nujno prijavljen ali dokumentiran ali v sklopu univerze. Kakršne koli uspehe bomo seveda javno deklarirali.

Zavezništvo za eksperimentalno svobodo,
Ljubljana, 13. November 2009